Rak slepiča je zelo redek, predstavlja manj kot 1 % tumorjev prebavil, znanstvenih podatkov o bolezni pa je malo, kar pomeni, da so sedanje smernice za zdravljenje raka debelega črevesa priporočljive za bolnike z rakom slepiča. Da bi razumeli, zakaj se nekateri bolniki z rakom slepiča odzovejo na standardno zdravljenje raka debelega črevesa, drugi pa ne, so raziskovalci opravili genetsko analizo 703 vzorcev raka slepiča. To je daleč največja študija raka slepiča, ki primerja mutacije, prisotne v obeh vrstah raka.
Rezultati študije so potrdili, da so genetske mutacije pri raku slepiča drugačne od tistih pri raku debelega črevesa. Mutacije TP53 in GNAS so dobri napovedniki preživetja pri bolnikih z rakom slepiča. Za redke vrste raka slepiča bo pridobivanje molekularnih zemljevidov pomagalo določiti možne možnosti zdravljenja, ker nimamo podatkov iz kliničnih preskušanj, ki bi usmerjali standardno zdravljenje kot pri drugih oblikah raka. Enako pomembno je, da se spekter mutacije lahko uporablja kot biomarker za razlikovanje bolnikov z visokim tveganjem, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, da se jih izolira od bolnikov z nizkim tveganjem.
Retrospektivna študija je pokazala, da rak slepiča vključuje pet različnih podtipov: mucinozni adenokarcinom (46 %), adenokarcinom (30 %), vrčastocelični karcinom (12 %), peritonealni psevdomiksom (7.7 %) in celični karcinom pečatnega obroča (5.2 %). Genske mutacije GNAS, ki so redke pri raku debelega črevesa, so zelo pogoste pri raku slepiča, zlasti pri mucinoznem adenokarcinomu (52 %) in peritonealnem psevdomiksomu (72 %). Mediana preživetja bolnikov s tumorji z mutacijami GNAS je skoraj 10 let, medtem ko je mediana preživetja bolnikov s tumorji z mutacijami TP53 le tri leta, mediana preživetja bolnikov brez teh dveh genskih mutacij pa 6 let.
To presenetljivo odkritje sproža vprašanje, ali je treba bolnike z zgodnjimi tumorji z mutacijo GNAS zdraviti s kemoterapijo, ker jih je mogoče pozdraviti samo s kirurškim posegom, zato je potrebnih več raziskav, da bi to dokazali.
